''Oh M., rabim en teden odklopa! Ampak takega penzionerskega.''
''Seveda Lola, bova kot dve upokojenki, plaža-kuča-kuča-plaža.''
In sva šle! Poln avto robe in alkohola za teden dni penzionerskega lajfa...in sva šle...obe samski, nesrečni in razočarani v ljubezni a obdani z upanjem, da bo nekoč bolje!
Kako naj nadaljujem to zgodbo? Naj vsekam direktno v srce....nevem...ali je bila to res usoda ali zgolj naključje? Ne vem, ni pomembno kaj je bilo, kaj se je dogajalo po tem je tisto kar velja, ki nekaj pomeni...tisto kar ne moreš pozabiti!
Ko sem že povsem obupala da bom še kdaj čutila dotik ter poglede G. Sanjskega, je padel kot najlepše prekletstvo z neba, direkt pred moj začudeno, zardeli, šokirani in onemeli ksiht!
''Oooo poglej koga jaz to vidim!'' se je sredi najboljšega soseda drla M.
Bil je tam, s svojo bivšo, ker sta baje samo še dobra prijatelja....ker prava ljubezen ne izumre, se prelevi v hvaležno prijateljstvo...baje...!
Za 3 sekunde sem ostala brez zraka, telo je pozabilo dihati...vedno mi je znal jemati sapo in moje telo spraviti v ekstazo čudnih emocij!
''Oooo M. nisem te videla že 100 let in le poglej kje se srečamo!''
L., visoka, kot latino bejba, tako prijazna, tako mila in ljubeča...
''Kako gre lahko z bivšo na morje, kurac sta samo frenda!!''
A ko mi je M. zrecitirala celo njuno zgodovino, me je bilo kar malo sram, da se je v meni za sekundo naselilo ljubosumlje.
''Oh...'' sem zavzdihnila ter previdno in upajoč na pritrdilni odgovor vprašala:
''In...ju boš poklicala da se dobimo?''
''Glede na to kako te je gledal, ga že moram se ti ne zdi?'' v nagajiven tonu odgovori M.
Nekatera srečanja nikoli ne pozabiš....nekateri trenutki ti ostanejo v mislih celo življenje, nekateri dotiki in besede se ti zasidrajo v srce in nikoli ne umrejo...in to srečanje bom nosila v srcu in v mislih dokler me smrt ne vzame v svoj raj!!!