Pushkin že počasi izgineva ter z M. čutiva opojnost vodke...toliko čustev se je izlilo iz mene v tej zgodbi, toliko skrivnosti razkrilo! Včasih še sama ne morem verjeti kako sem živela...kaj vse sem doživela! A kljub vsemu...bila sem srečna!
Ko sva se okoli poldneva odjavila iz hotela ter se dobila na kavi z M. in njeno ljubav Ms. sem takoj ujela njegov neodobravajoč pogled, ki mi je sporočal: ''joooj dekle, v kaj si se vpletla!''
''Grem domov miška. Se slišiva ok, bodi pridna!'' Vedno me je objel močno ob slovesu...vedno me je znal poljubiti tako da sem si želela še! Tako sem hrepenela po njem, da me je bolelo ko nisem čutila njegove bližine!
''Jooj ti pa si!'' je pihnil in ves razočaran zinil Ms.
''Kaaj?'' sem rahlo šokirana vprašala.
''Vem da si pametna punca, zato mi ni jasno kaj delaš z njim!''
''Čakaj, kaj ni on tvoj prijatelj iz otroštva? Moral bi biti vesel da ima končno normalno žensko v svojem življenju!''
Ms. je izbuljil oči! Vedno je bil brutalno iskren do mene, zato ker me je imel rad, ker mi je resnično želel dobro in ker je poznal...njega!
''Kok ste ve babe glupe! Ali ti resno misliš da boš pri njemu edina ženska s katero se bo dobival? Tip je nategnil že pol Šiške in ravno zato ker ga poznam in ker si ti mlado in naivno dekle, ti bom to rekel! Zabavaj se z njim koliko se hočeš ampak niti slučajno se ne zaljubi!!''
Če bi mi vsak, ki mi je to rekel plačal pijačo, bi bila že krepko pijana...besede, ki bi mi lahko spremenile življenje če bi si jih jemala k srcu! A si jih nisem....v moji glavi se je bila bitka, bojevalo se je dobro in zlo in zlo je zmagovalo! Ko so me ljudje opozarjali naj se ne zaljubim v G. Sanjskega, sem imela občutek da je cel svet proti meni...da so ljubosumni ker sem bila kot princesa v njegovi družbi. Moj ego mi je zrasel vsakič ko me je pred vsemi objel, poljubil...bila sem njegova, njegova last! In oboževala sem občutek da pripadam nekomu, da sem pripadala njemu! Bil je baraba, ponujal mi je adrenalin, zabavo, ljubil me je strastno kot še noben moški do tedaj...in ljubiti barabo pomeni imeti podočnjake od nenaspanih noči zaradi strasti! So vse tisto na kar so nas opozarjale mame in so vse tisto kar me je privlačilo!
''Ok razumem, ampak ne vem zakaj se vsi toliko obremenjujete z nama? Ja, se zabavava in sorry Ms. ampak vem da me ima rad! Tako strast, te objeme, poljube in dotike ne moreš zaigrati!'' Oči so se mu zarolale 65x, obrnil se je proti M. ter ji resno rekel:
''Grem domov. In spravi jo k pameti preden si uniči življenje!'' plačal kavice ter odšel.
''Ali je res vsa ta strast vredna trpljenja?''
''Kaj pa če NE bom trpela? Zakaj vedno pomislite na najslabše? Vi ne veste kakšen je ON ko sva sama!'' sem na pol solzna zavpila!
''Ne razburjaj se Lola...daj greva domov, pustiva to za drugič.''
Z M. sva se veliko pogovarjale o G. Sanjskem, vedela je o njegovi preteklosti vse, mi povedala vso njegovo zgodovino, a jaz sem si ga kljub vsemu še vedno želela! Je bila to mladost- norost? Ali pa ljubezen, ki se zgodi samo 1x v življenju? O najinem razmerju nisem želela govoriti drugim ljudem, ljubosumno sem najino zgodbo čuvala zase ampak danes bom povedala vse....zakaj? Zato ker me je imel rad! Ker vem da je bil nor name in ker vem, da me še do danes ni pozabil!
Spoznala sva se v Šiški, po težkem pijančevanju se je na meni še vedno čutil vonj po drugem moškem. A njemu je bilo vseeno. Ko me je zagledal, je vkopal svoje oči vame, ki so me slačile ter si me želele... bil je to začetek katastrofe...najino prvo srečanje. Bila sem mlada i naivna ter verjela da se ljubezen zgodi z lahkoto. Nisem razumela ljudi ki so pripovedali kako je imeti zlomljeno srce. Tisti večer sem pristala v njegovem objemu...objemu ki mi je ponudil občutek varnosti...a vsi vemo da se pri taki privlačnosti ne konča samo pri objemu! In ker nama Ljubljana ni ponudila vročične noči, se je zgodil Novigrad! Nepričakovano! Lahko bi rekla da naju je združila usoda, neka višja sila. Ali pa se je življenje odločilo da mi ponudi lekcijo...življenje mi ga je poslalo na mojo pot da bi trpela, da bi me naučil kaj ljubezen ne bi smela biti! A kljub katastrofalnemu koncu imam na Novigrad še vedno prelepe spomine...on, jaz, šumenje valov in polna luna...strast, ki jo čutiš do kosti, strast ki te zasvoji...prvič v življenju sem se predala moškemu s telesom in srcem! Kot da se je svet za trenutek ustavil in v tem ujetem trenutku sem bila bolj srečna kot kadarkoli prej in potem! Bila sem presrečna ker se mi je zgodila ljubezen! A svet se je ponovno pognal v dir in iz oblakov sem jebeno dobro pristala na trdnih tleh! Pojavila se je ona... Ljudje vedno iščemo in najdemo krivce v drugih. Težko sebi priznamo resnico ter vedno zagovarjamo...njega! Krivila sem jo za svojo ''nesrečo'' ter strto srce. Podrla mi je vse upe za srečo! Proti njej sem bila smrklja in kako se lahko neko mlado, neizkušeno dekle bori proti starejši ženski ki kupuje dotike, objeme in sex z denarjem? Imela je vse...vse samo njegovo ljubezen ne! Zato se je vedno znova vračal v moj objem ter na vsako rano na srcu zalepil obliž! Ljubil tam kjer boli! Sex je bil božanski. Nekaj kar vidiš v filmih in se ti zdi neresnično, a vendar obstaja...bil je moški ki je znal v meni prebuditi zver, ščemelo mi je celo telo ko se čutila njegove dotike, poljubi so me spravljali v delirij...A vso romantiko, vso poželenje in strast je vedno ubil telefonski klic v poznih urah! V nočnih urah, divji sex ni bilo edino ki se je dogajalo v Ljubljani...temne stvari so se dogajale v mračnih ulicah...vse to je bilo nadresnično za moje nedolžne oči...a kljub vsemu sem ga vedno sprejela nazaj, v svoj objem...ker sem ga ljubila! Ljubezen mojega življenja je bil človek z kriminalno preteklostjo, bivši kaznjenec ki je preživel nekaj let v zaporu...toliko let sem skrivala svoja čustva ter najino zgodbo ki so jo poznali samo nama tuji ljudje...in v obup me spravljajo vprašanja, zakaj punca kot jaz ne more imeti nekega normalnega življenja. Normalnega kot so: mož, hiša, pes, otroci... Zato ker mi je ljubezen mojega življenja sfukal vso predstavo kaj ljubezen je in kaj bi ljubezen morala biti....zato ker nimam več moči da bi se za ljubezen borila, zato ker nimam več srca, ki bi znalo spet tako ljubiti!! Po vseh teh letih me še vedno boli, a jaz ga po vseh teh letih še vedno kličem ljubezen mojega življenja...Vsi so mi vseh 6 let govorili da me nima rad, srce je čutilo drugače a um je podlegel govoricam...počutila sem se zapuščeno, tolažila sem se v objemu drugih moških ki so iz mene naredili pošast! Pošast, ki ni zmožna ljubiti...Grela sem si telo z bad boyi, ki so samo prodane pičke nezmožne zadovoljiti žensko! Po njemu sem postala vse česar si nikoli nisem želela biti!
Težko je pozabiti vse solze, ki sem jih prejokala...težko je pozabiti dan, ko sem ga izgubila...tistega junija ko sem prejela klic od M.
''Lola, a sediš?''
''Ne, zakaj?''
''Daj usedi se, nekaj ti moram povedati!''
''Sedim, kaj je?''
''G. Sanjski je v zaporu!''
Takrat se mi je srce razletelo na tisoče delcev, solze so neustavljivo tekle po licih...bolelo me je, bolelo ker sem vedela da sem ga izgubila! A po nevihti vedno posije sonce...kot blisk se mi je pred očmi pojavil spomin...ti in jaz...v hotelski sobi...na moji desni ritnici črtica kokaina ter tvoje vprašanje: ''Miška...če me zaprejo, ali me boš čakala?''
''Ja...bom!''
Žensko srce lahko prenese tono težko laž, tono prevar in razočaranja. Včasih resno pomislim da so naša srca sestavljena iz najmočnejših elementov kar jih premore vesolje...vendar vse ima svoj konec...ker ko ti na že tako zlomljeno srce nekdo uniči še tisti mali kanček upanja za srečo, se tudi najmočnejša ženska na tem svetu zlomi!
...hladen novembrski večer...megla je zajela Šiško, v nosnicah je bilo čutiti smog ter vonj po snegu in mrazu...ter njene besede:
''Ej, a sta slišale to...G. Sanjski bo očka, P. je noseča!''
Ne zavedam se naslednjih nekaj minut, šok mi je ohremel celo telo...otrok...dobil bo otroka...v zaporu je njej naredil otroka...obšla me je slabost...vsega je konec...nikoli več ne bo moj...in kako filmsko se je vse skupaj končalo...kakšen beden konec ljubezni...a ne, ljubezen ni prenehala. Prenehali so samo dotiki, poljubi, objemi, sex...ljubezen je še vedno gorela, močno...!
Zaželela sem si ga zasovražiti. Tako zelo močno sem hotela ljubezen spremeniti v sovraštvo! Govorila sem si besede drugih ljudi da me nima rad, da me nikoli ni imel rad...govorila sem si besede drugih ljudi da je kriminalec ter nasilnež in da si me ne zasluži! Iskala sem tolažbo v drugih posteljah a jo nisem našla...nihče ni ljubil kot on...nihče ni znal pozdraviti to ranjeno zver! A nisem ga mogla zasovražiti! Še vedno bi ga sprejela nazaj v objem če bi me prosil...a me ni...ker so mu vsi govorili naj se drži stan od mojega zlomljenega srca. Če zapišem tole kot klišej, očitno nama zvezde niso bile naklonjene, vse je bilo proti nama, celo on in jaz...on ker se ni boril in jaz, ker sem obupala in izgubila pogum za borbo!
Bolela me je misel na to da je srečen z njo. Mogoče malo sebično, a srce mi je poskočilo od sreče ko sem izvedela, da poizveduje o meni...s kom sem, kaj delam. Začutila sem neko zadovoljstvo v sebi ko sem izvedela da ni srečen z njo...bil je tipičen primer kako denar ne more kupiti ljubezni! In ko sem ga po dveh letih znova srečala, mi je srce še vedno razbijalo kot prvič ko sem ga zagledala...poleg spominov je na plan privrela vsa strast ter ljubezen...imela sva neko zgodbo, zgodbo brez zaključka...imela sva odprte rane ki so bolele in samo on jih je lahko pozdravil...
''Hej...''
''Hej...dobro zgledaš miška!''
Sedela sem nasproti njega, gledala sva si v oči...zadrževala sem solze, jezo ter ljubosumje ko sem poslušala o njegovem otroku....mučila sem se kot da bi se želela kaznovati za vse grehe ki sem jih storila...A padla je noč...ti in jaz ob ognju, sama...in ravno tam, na tistem mestu kjer sem te spoznala, sem slišala besede po katerih sem toliko let hrepenela, ki sem si jih tako goreče želela slišati, ravno tam, na tistem mestu mi je zadal še zadnji udarec ko me je pogledal v oči in rekel:
''Nikoli, ampak res nikoli ne dvomi v to da sem te imel rad! Si nekaj najboljšega in najlepšega kar se mi je zgodilo v življenju...nikoli te ne bom pozabil in vedno boš moja...Blondy!''
Življenje vam bo zadalo veliko bolečine, ki vam bodo spremenile pogled na ta svet....to bo spremenilo TEBE! Naj te bolečina spremeni v močnejšo, pametnejšo ter boljšo osebo. Nikar ne pusti da te bolečina spremeni v pošast, v sebi nepoznano zver ki ne vidi izhoda...spusti solze, vpij od bolečine če je treba! In potem...poravnaj si krono na glavi, zravnaj se ter pogumno pojdi skozi življenje!
Adrijana
