Življenje je kot lunapark. Usedeš se na vlak smrti, poln pričakovanj… …se počasi pelješ proti vrhu, si poln adrenalina in si srečen. Razgled je čudovit in svet je lep…in za delček sekunde se ustaviš na vrhu, samo toliko, da se za ta mali delček sekunde počutiš kot kralj ali kraljica sveta! A nato padec…v globok drek, kjer te sili na bruhanje in nekje na poti navzdol si izgubil-a krono! JA, življenje je kot lunapark!
Sedim na balkonu s cigareto v roki in ogromno dozo kofeina ob sebi, z razgledom kot iz zaporne celice ter kot nekakšen kreten čakam na njegov odgovor. Seveda kot vedno se je njegov ego odločil poigrati z mojo čustveno nestabilnostjo! Kaj naj rečem, danes ga imam rada, zato mu to dovolim, a jutri ko ga bom spet sovražila bodo moje misli polne najlepših kletvic tega sveta! Pogledam telefon-nič, facebook- nič! ”Ma jebi se!” si rečem, ugasnem cigareto, spijem še zadnji požirek kave ter se odpravim ven iz te kletke! Očitno je sovraštvo prišlo prezgodaj! In ko tako spet osamljeno tavam po ulicah, si ne morem kaj, da se ne bi mučila ter si postavljala mali milijon vprašanj, na katere vem odgovore, a se je lepše in manj boleče delati nevednega! JA VEM, vseeno mu je, a meni ni!!
Nekje sem prebrala, da ni ljubezen tista ki je zapletena, ampak ljudje! To je res. Človeštvo je nekakšno čudo narave, ki je sposobno iz prečudovite stvari ustvariti morijo…