”Oh Lola, a poznaš tisti občutek ko si srečen, zaljubljen do ušes in svet je lep?” Kot kakšen vesoljec buljim v to, pred menoj postavljeno čudo sreče, ki mi ne da druge izbire kot da ji odgovorim: ”Absolutno my darling! To je tisti občutek, ko imaš v trebuhu metuljčke katere oživi ljubezen oziroma tvoj moški, dokler metuljčki ne pocrkajo in se spremenijo v pijavke, ki ti počasi žrejo srce!” ”Ma daaaaaj, Lola! Ti nisi za resne debate! Pijavke ne jejo srce ampak pijejo kri!”, mi resno kot učiteljica iz porno filmov zabrusi I.
Še vedno kot kakšen vesoljec spremljam to dogajanje in čutim gnus ter odpor! In ne do pijavk, temveč do ljubezni…Ja vem, ljudje čakajo da bom povedala kaj veselega in pozitivnega, a resnica je, da nobenega ne zanima to sranje!
”Oprosti, ni bil moj namen imenovati tvojo ljubezen pijavka, verjetno imaš blazno simpatičnega fanta, ki je resen, si želi 3 otroke, hišo, psa in bo oboževal tvojo mamo.” ”Oh ti in tvoj sarkazem, Lola! Ja, on je popoln! Je princ na belem konju in res da sva se šele spoznala, a vem in čutim da je on tisti pravi!”, vsa navdušena mijavka moja od ljubezni zadeta prijateljica. Naklonim ji še par ljubezenskih, pozitivnih, spodbudnih stavkov, se opravičim in se odpravim na svojo pot. Jaz ne spadam v ta svet. V svet zaljubljenih, srečnih…po žilah se mi pretaka sarkazem ter namesto srca tik taka stara pokvarjena stenska ura, ki čaka da bo crknila…