Ko se vsa osramočena, s strgano najlonko, vsa skuštrana ter z razpacanim make-upom vozim s taxijem domov, slišim kako taxistu odmevajo misli: ”Ubogo dekle, spet jo je en izkoristil za sex!” ”Ne, dragi gospod, ” si mislim. ”Za fuk! Izkoristil me je za en dober fuk!” Bodimo iskreni…ko je iz levega predala potegnil ven lisice, bič in še vrv, se nisem ravno upirala…prepustila sem se njegovemu fetišu ter mu ponudila svoje golo telo, da se izživlja nad njim! Je bolečina res lahko tako prijetna? Ali pa sem že postala imuna na vse to sranje?!
V domačem peklu se sesedem v kot, ter kot kup nesreče sedim v fotelju ter buljim v svojo staro sliko…kdo je ta oseba ki se smeje? Kdo je to srečno dekle na sliki? Resnično srečno? Iskren nasmeh na ustnicah in v očeh! Ali ljubezen res mora tako boleti, da se iz srečnega človeka spremeniš v kup nesreče in žalosti??! Kje je sedaj ta jebena pravljica s srečnim koncem? Smrdi pod kupom dreka tam za sosednjim blokom!!!!
Uf…hladen tuš sede kot budali klofuta…misli se mi bistrijo…še malo in ne bo na meni nobenega sledu o njemu…no, razen par fuk modric…vonj, dotiki, poljubi…vse to počasi polzi iz mojega telesa v odtok ter v smrdeče podzemlje!
Sedim v kotu svoje sobe in pijem kavo. Mobitelu se je že zmešalo od klicev moje matere…pogled se mi zopet ustavi na sliki…na tej prekleti sliki ki stoji tam, da bi me spomnila, da sem bila nekoč srečno, veselo, nasmejano ter pozitivno dekle! Jebi ga, življenje je kruta realnost…ustanem in vržem sliko v smeti! Ne rabim ničesar kar me bo spominjalo na preteklost…tisti roza časi so mimo, temačni svet me zvabil je v svoje kremlje in že dolgo uživam v njegovem objemu, božanju…