Ko te prizadanejo, razočarajo in naredijo krivico, je težko živeti z nasmehom na obrazu ter se obdajati z pozitivo, češ, saj imam zdravje, dom, družino, službo…NE! Ko te ljudje prizadanejo, zakaj bi to v sebi skrivali??? Zakaj to sploh počnemo? Igramo neko igro kako smo super, fino, fantastično, a v resnici vsako prosto minuto razmišljamo o tem, kaj se nam je zgodilo! Zakaj, zakaj, zakaj??? Zato ker smo neumni, brez poguma! Kot prestrašene ovce v stanju razočaranosti in osramočenosti še vedno mislimo kako se počutijo oni, ljudje ki niso vredni niti lastnega dreka!!!!
….oooooooooo sweet child o’ mine!….zatuli ”pametni” telefon in me prebudi iz mračnega razmišljanja. Končno, preden odplavam v svoj svet temačnih in negativnih misli!
”Prosim?” ”Ooo zdravo Lola, ma kje si ti, že dolgo se nismo vidl! Kje si se zgubila??”
Srce mi je prenehalo biti in v glavi močan pritisk! Počutim se kot da umiram…šok, adrenalin v srce in ne slišim ničesar razen bitje lastnega srca ki kriči….Kako se ti lahko v nekaj sekundah zavrti del življenja…del življenja ki se ga trudiš ne samo pozabiti ampak izbrisati! Vsa bolečina, sramota, ponižanja, laži…vse to je izbrisalo tisto lepo…ostaja samo strah kako se soočiti s preteklostjo!
”Lola? Si še tam? Miška, si ok?”
Ali sploh lahko opišem kako se v tem trenutku počutim? Kot da bi mi nekdo porinil glavo v morje polno morskih psov, ki si želijo moje krvi…pretiravam? NE!!!
Prekinem! V tem trenutku preteklosti nimam ničesar za povedat! Ne najdem besed, ki bi opisale kako ga sovražim, a kljub temu si ga še vedno tako zelo želim….
Naj se moje potovanje v preteklost začne in naj vam končno povem svojo zgodbo…zgodbo kako je Lola postala to kar ženska nikoli ne bi smela biti…
”se nadaljuje”