Rekel si, da sem nekaj najlepšega in najboljšega kar se ti je zgodilo v življenju! A kako lahko pustiš da ti to odkoraka, stran…daleč stran…ZAKAJ? Po vseh jebenih psiholoških knjigah ki sem jih prebrala in teženju mojemu psihiatru, mi še vedno ni jasno…NI JASNO, kako lahko zapustiš osebo ki jo ljubiš??!! …fak…ali je to sploh bila prava ljubezen ali samo igra…njegova igra?? NE! Moral me je imeti rad…dotiki in poljubi ter pogledi NE lažejo!!!
Nikoli ne bom pozabila najinega prvega srečanja. Bilo je kot v kaki, za bruhat romantični knjigi! Zagledala sva se in ustavil se je čas, zate…zame…pogled povedal je dovolj…povedal je VSE…začetek nekaj lepega, ki končal se je žalostno, grozljivo…a samo za moje srce!
Na balkonu zasanjano kadim že šesto cigareto in obujam spomine, tiste lepe, ko še srečna sva bila, na tiste najine trenutke za katere ni vedel nihče! Telefon doživlja živčne zlome od vseh neodgovorjenih klicev, a zdaj ni pravi čas za druge…obtičala sem v trenutku sreče in priznam, lepo je…bili so časi ko bila sem srečna…v tvojem objemu, v tvojem življenju! Kljub temu da nisi bil samo moj, sem tisti trenutek vedela, da tvoje srce priprada samo meni, ne glede na to kaj so govorili drugi…takrat sem vedela in čutila, prav tako kot čutim zdaj… …zdaj samo še zbeganost, žalost ter jezo…KAKO lahko zapustiš nekaj tako lepega????!!!!