Ko pogledam nazaj na svoje življenje, vidim nešteto napak…ter laži, prevare, izdaja… Ljudi ki prinašajo sranja, bolečino ter grenak okus! Kako lahko dovoliš, da negativa prevzame tvoje življenje, te skuša zlomiti, te objame s svojimi smrdečimi kremplji, ki te hočejo utopiti v njihovem lastnem gnoju bednega življenja!? Resnica boli, a še bolj boli spoznanje, da so te ljudje pripravljeni uničiti iz čiste zlobe ter podlosti! Ker so sami nesrečni, ker ne znajo živeti življenje kot ga živimo mi! Zato ne smeš dovoliti, da njihov smrad zajame tebe, tvojo dušo in srce! V tem svetu moraš ostati zvest sam sebi, saj resnica premaga laž, dobro ubije zlo! Sram me je, da si delim prostor na istem planetu kot zveri, ki sami sebe imenujejo: ljudje! So res pripravljeni prodati dušo, da bi obdržali mesto ki jim ne pripada, kateremu niso dorasli samo zato da je njihova bolana glava srečna v njihovem namišljenem svetu?! …in kako žalostno je, ko te vedno znova in znova razočarajo ljudje, ki se delajo velike, se ovijejo v tančico poštenosti ter modrosti, ki počasi gnije z njihovimi nesmiselnimi dejanji… Kaj svet res ni več pošten? Dober? Pozitiven?
…in kako lepo je, ko končno zaključiš neko obdobje, greš naprej…brez jebene drame, brez jebene pokvarjenosti! In karma nima roka trajanja in to je tisto kar je najslajše!