”Pizda!”, zakolnem že sedmič in verjetno še 25x bom glede na to da zamujam…SPET! Mama mi je vedno govorila, da je to blazno grda ter nevljudna ”razvada”, ampak žal nisem ena od tistih vesoljskih bitij, ki z nasmeškom na vse zgodaj zjutraj hitijo na predavanja…Danes imamo na jedilniku: motivacija in emocije…moja namišljena visokost bi morala že srebati kavico v predavalnici, a jaz še vedno v sobi iščem levi štumpf! No, le kam mi je pobegnila moja motivacija se vprašam, ko vsa razkuštrana letim po stopnicah, po filmsko se izognem trčenju s penzionersko sosedo ter preskočim njenega cucka in podiram rekorde v lavfanju na 200 metrov do postaje! Gužva…sovražim gužvo…zakaj mora biti toliko ljudi na svetu? Toliko nesrečnih, nepomembnih ljudi? Že hočem prižgat si cigareto, ko se pred menoj ustavi trola, mi odpre svoja velika usta ki me vabijo v svoj smrdeč gobec… Poknem si slušalke na uho in v poslušaju GNR mi misli odtavajo stran od ljudi…super, tam v kotu vidim prost sedež, se zleknem vanj v upanju da me bosta Slash in Axl rešila pred vso to gmoto človekov na troli, ki me opazujejo in gledajo…In ravno ko zaprem oči, si me nekdo dovoli dregnit s prstom! Prekinem svojo duhovno povezavo z Gunsi ter se nejevoljno obrnem, da mi čist predolgi lasje zapeljivo (kljub skuštranosti) zaplešejo po zraku. Verjetno je to naredilo vtis na cepca, saj je kakih 7 sekund in pol buljil vame…potem se nasmehne in ves prešeren vpraša: ”Lahko prisedem?”. Glede na to, da se vozimo v javnem prevoznem sredstvu je to vprašanje nesmiselno, a vseeno mu naklonim nasmeh…jebi ga, pravijo da lahko nekomu s tem dejanjem polepšaš cel dan. In moj sopotnik za nadaljnih 10 minut se po domače razvleče na sedež. Ker mi je tip totalno nezanimiv, se odločim da si bom dan polepšala z mojo himno iz otroštva, Sweet child o’ mine, a kaj ko se cepec poleg mene odloči otresati z gobcem! Vedno me je zanimalo zakaj se neznanci hočejo pogovarjati z mano in ko sem na Metelkovi to vsa pijana vprašala nekega smrkolinota, mi je kulturno, s spoštovanjem do starejših odgovoril: ” Ker imaš tak ljubeč, simpatičen obraz. Človek se počuti tako domače v tvoji družbi…prijazno podobo imaš”…In ker pač ne znam iz sebe narediti grozljivko in vso negativnost stresem ven na terapiji, moram živeti s tem prekletstvom. Včasih si zaželim, da bi znala pokazati svojo norost, da bi jo vsi videli, občutili…tako bi me pustili pri miru, a kaj ko me je sram…”In kaj dobrega imaš na mp3-ju?” vpraša sosed s trole. Po treh sekundah buljenja z moje strani ter po globokem in naveličanem izdihu, mu prijazno odgovorim: ”svoje najljubše fante- Guns n Roses ”, si vtaknem slušalke nazaj v ušesa ter si zarolam himno! Ko tako kulturno odjebem sovoznika in se zabuljim skozi okno, opazujem ljudi ki se jim blazno mudi vsepovsod a kljub kislemu vremenu ima večina nasmeh na obrazu…Ko bi se tudi jaz lahko vsak dan smejala, podila po ljubljanskih ulicah, sproščeno klepetala ter uživala v dnevu ter bila…srečna…A te sreče ni, jo že nekaj let iščem, prokleta psica zatavala je v labirint in pustila me v nemilosti in vso nesrečno, da jo najdem! In evo, spet sem pri motivaciji. Le kje je…kam sem jo pospravila??! Oh, vsi ti predalčki v moji glavi se bodo vsak čas razsuli od moje raztresenosti! Danes bom poslušna ter zbrana na predavanju, saj moram najti to usrano motivacijo, že predolgo se vlečem kot gosta megla skozi vsakdanjik…”Pizda!”, zavpijem, se prerinem mimo sovoznika, ki se je zadebatiral s starejšo milfico in kot duh švignem s trole in se zapodim na fakulteto…odločena, da najdem pozitivna čustva ki mi bodo pomagala poiskati motivacijo!