”Kaj naj vam sploh rečem? Prizadel me je”, odgovorim tiho z vso žalostjo sveta! In ko z solzami v očeh pogledam svojega psihiatriča, ki brezizrazno strmi vame, začnem histerično mahati z rokami kot propeler ter kričati: ” DA, DA, DA PRIZADEL ME JE! NAJ CRKNE, PRASEC!!”…če bi se po tem izpadu morala počutit veliko bolje, ni res…počutim se grozno! JAZ…JAZ se počutim grozno, ker prizadeta ter osramočena hodim po ulicah, in ne ON…ne, ne…on uživa življenje kot da bi padel na zemljo včeraj in uživa sadove tega našega bolanega sveta! NE, ON hodi po ulici nasmejan, srečen…z roko v roki z njo! ”Lola, o čem sva prejšnjič govorila? Se spomniš? Seveda se. Moraš, nimaš druge izbire kot da MORAŠ pogumno hoditi skozi svoje življenje! Pojdi domov in razmisli o svoji prihodnosti- kdo si, kam greš, KAM HOČEŠ ITI! In za trenutek pozabi na njega…na vse moške v svojem življenju!”
Sovražim domače naloge. Že v šoli mi jih je vsakodnevno jedel pes ali pa so me oropali in mi vzeli ravno TA zvezek, ki ga bojo ziher prodajali na črnem trgu…in imam občutek, da mi bo ta domača naloga povzročala kar nekaj preglavic, le kdo hoče razmišljati o boljši prihodnosti, ko imaš za sabo neusmiljeno preteklost in groteskno sedanjost?! Odločim se za daljšo pot domov, da si malo razbistrim glavo in pripravim možgane na intezivno razmišljanje- uf, to bo ziher bolelo…”Fak no, ko bi se le spomnila kam sem skrila tisti joint!”. Ena dobra stran življenja v Ljubljani in v mojem naselju je to, da lahko prideš do določenih stvari brez velikega napora…včasih je že samo kratek sprehod do sosednjega bloka ali igrišča ”pot razsvetljenstva”…”Štumf, v belem štumfu je!” in se že z nasmehom zapodim po stopnicah domov! Soba še nikoli ni bila tako zakajena. In Bob Marley še nikoli ni tako glasno in z užitkom pel 3 little birds ! V svojem fotelju in z jointom v roki pišem svojo domačo nalogo…Kdo sem? Kam grem? KAM HOČEM ITI?? ”Pizda, rabla bi orng drogo da bi na vse to odgovorila!” Nisem vase zagledana pičkica, ki bi na veliko rada o sebi govorila, sem bolj tihe sorte, vsaj v sedanjosti vse odkar sem…ni važno, pustimo zdaj to! Čutim kako mi oblak dima objame možgane in misli uhajajo iz tega oblačka v obliki snežink…”Moje ime je Lola…Lola James…in če me vprašaš kdo sem, ti bom odgovorila da sem le dekle, ki se trudi preživeti v tej đungli imenovani življenje…preprosto! Kam grem? Hodim po poti, ki je tlakovano z žalostjo, obupom in posejana z upanjem ki nikakor noče vzkliti…in kam hočem iti?”…joint izpusti še zadnji vzdihljaj in tiho ugasne, Bob pa še vedno nabija ”everything’s gonna be alright…singin’ don’t worry…” KAM HOČEM ITI? V žepu hlač začutim čudno vibracijo…kliče M. ”Fak, dons je petek!” siknem in se spomnim na njeno domačo zabavo oziroma moj ”blind” date z g. Normalnim! ”M., razmišljam o tem kam hočem iti!” ”Jaz vem odgovor na to vprašanje Lola”, se hudomušno zasmeji v telefon, ”sam preverjam da nisi pozabila. Pa prosim pridi nasmejana in dobre volje!” ”Torej bom pršla pijana” ”Lola FAK JU! Uglavnem ob 8ih da si narisana pri meni doma! Love ju”, in kot tipično za njo mi prekine. Vprašanje obvisi v zraku, očitno še ni pravi čas da odgovorim nanj!
Ob 7.58 stojim pred M-inim blokom in živčno kadim cigareto. Da ne bi naslednji dan spet poslušala brezvezno kokodakanje in očitanje sem se oblekla lepo…škornji do kolen z visoko peto, fukiš najlonke ter črno oprijeto oblekico z dolgimi rokavi in puli ovratnikom, kratko leder jakno ter okrog vratu moj amulet- metulj! Čokoladne lase sem si navila v kodre, ki mi sexy padajo po hrbtu, oči se mi bliskajo ko mački ter na ustnicah pol kile lip glossa…ja, danes sem prekleto sexy! In točno ob 8ih pozvonim na vrata…čudno, sploh nisem živčna- ”hvala bogu za tisti joint” si v smehu rečem sama sebi! ”LOLAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAA!” zategne M. in me tako močno objame, da slišim niplne zajokat. ”g. Normalni te že nestrpno pričakuje”, mi pomežikne in me pospremi v dnevno. Prvo kar zagledam je Pushkin vodka na mizi, kar mi privabi velik nasmeh na obraz. In tam v kotu sedi on, g. Normalen. Preden kar koli zinem, si vzamem čas in si ga dobro ogledam. Gospod Normalen je visok svetlolasec, kratko postriženi lasje, ravno prav gela na njih, plave oči, klasične poteze obraza, obrit, športno elegantno oblečen…tip, ki je idealen za moža! Hm, le kako si M. zamišlja mene- rokerico s tem modelom??? G. Normalni vstane, mi ponudi roko ter nasmeh in z globokim glasom izjavi: ”Živjo Lola. Jaz sem D., me veseli” ”Živjo D., tudi mene veseli” in se mu nasmehnem, a z mislimi sem že pri vodki! DA, resnično sovražim zmenke. Dobro, v živo zgleda precej bolje kot na tistem kmečkem fejsiču, vsaj ni kak psihopat ki bi me zadavil za grmovjem. In tako sem primorana 2 uri in pol poslušat hvalo g. Normalnega in navdušeno M-ino kokodakanje o meni…Ja, D. ni napačen, je celo nekako lep…moje telo je pripravljeno na večer, a moja glava je tam nekje na drugem planetu…”Pizda, tud vodka ni več to kar je bla” si mislim pri sebi in čutim poglede D.-ja in prisežem da slišim njegov samogovor v glavi: ”Ja, ta gre nocoj z mano domov!” ”Zajebi dragi”, pa mi pravijo moje misli…ustanem, se opravičim moškemu delu družbe in rečem M: ”Draga, kuhinja!”…In že sediva za mini šankom, srkava martini in si privoščiva kratek čvek… ”Oh, kaj ni popoln? Prav vidim vaju skupaj! Veš, lohka bi šli za prvomajske praznike skupaj v Beograd” ”Ja, in poleti za 2 tedna na morje in pozimi v toplice” siknem sarkastično. ”Lola! Kaj bi sploh še rada? Zrihtam ti super tipa in ti si še vedno nezadovoljna. Ne vem, ne vem kaj bo s tabo če ne boš začela trezno in realno razmišljat. Pusti barabe pri miru in se raje osredotoči na čudovitega moškega, ki te čaka v dnevni!”, z materinskim tonom glasu zrecitira svoj govor M. ”Maš prav. Dolgočasni možje so čudoviti možje in čudoviti očetje, ampak sorry M., ne morem…NE morem! Dokler tavam tle po svetu brez konkretnega cilja in s problemi, NE morem biti od nekoga ženska. Ni fer, ni fer do njega in do mene! Sorry M., NE morem!” Spijem še zadnji požirek martinija, pojem olivo in se odpravim domov! Za seboj pustim potrto M. ter razočaranega g. Normalnega, a iskreno povedano se mi jebe! Vodka in martini sta se očitno našla v mojem telesu in se odločila divje zaplesati. Odločim se, da grem sama s seboj na en drink v moj naj rock lokal. Zakaj pa ne? Dost sem nora za to ! ”Oh, to je to!” si rečem ko odprem vrata lokala in tam zagledam zapite rokerje, že z 6im pivom v roki in Malborom v ustih. ”JA, to je definitivno to!” in se samozavestno sprehodim do šanka, naročim veliko pivo, tipa zraven sebe prosim za eno cigareto in čakam na nespodobno povabilo. Ženska, ki je sama v lokalu je idealen plen! Ko zapeljivo pijem pivo, zagledam v kotu zajebanca ki me poželjivo gleda, a ko prava zver potrpežljivo čaka na svoj plen…čaka da plen sama pade v njegovo past! V trenutku se znajdem poleg njega, se mu nagajivo nasmehnem: ”Živjo J.! Long time no see!”. S potetovirano in nabildano roko si gre skozi skrbno urejeno brado in se zajebano nasmehne…”Veš da boš dons moja, bejbi”…”Vem J., VEM!”…