Vedno sem se bala odpreti svoje srce in vanj spustiti moškega, njegov ponos, njegove lepe besede, dotike…Koliko lahko ženska pretrpi preden je poražena? Resnično verjamem, da smo edina bitja ki bi zaradi naše vztrajnosti, močne volje in trme preživele celo vesoljni potop!
V roki držim povabilo profesorja na govorilne ure. Piše, da je navdušen nad mojo seminarsko nalogo in da ga še nihče ni očaral s temo ”Žalost”. Želi se pogovoriti z menoj o moji izjemni nalogi ter o literaturi ki mi je pomagala pri pisanju. Oh, ko bi on le vedel da to niso ”pisale in govorile” knjige ampak moje življenje…
ŽALOST…če vprašaš malega otroka kaj to je, ti bo odgovoril da je to takratk ko se mu polomi najljubša igrača. Če vprašaš mojo mamo, bo sfilozofirala da sem žalost jaz, njena hčera ki je zabluzila lajf! In če vprašaš wikipedijo, ti bo odgovorila: ”Žalost je eno od osnovnih čustev, ki ga Oatley in Jenkins definirata kot nasprotje veselja. In Milivojevič trdi še, da odrasle osebe žalost občutijo, ko se jim zdi da so nekaj neupravičeno izgubile. In stopnja žalosti je odvisna od tega, kako navezani smo bili na objekt, ki smo ga izgubili! In kaj jaz vem o izgubi…žalosti? Za vedno v javnosti nasmejano dekle, preveč!!!
Vedno sem izgubila osebe ki sem jih preveč ljubila! Spustila v svoje srce, v svoj svet. Jim zaupala svoje misli, čustva, svoje telo! Rana na rano je na mojem srcu pustila grozljive brazgotine. Niti čas, niti nova ljubezen ne more popraviti to moje uničeno srce. Obtožbe da sem postala ledena kraljica mi prijajo, tako sem najlažje zavarovala sebe pred novim razočaranjem, pred novo izgubo in val žalosti… Nikoli več ne bom ljubila kot sem..nikoli več se ne bom predala kot sem se…nikoli me nihče več ne bo imel ko so me…polomljena igrača, ki sameva v kotu pozabljena od njih, od sreče…