Ljudje smo si različni, po videzu, po načinu razmišljanja, po obnašanju, po prepričanju in še in še bi lahko naštevala. Pa vendar, vedno opazimo oziroma nam je najpomembnejši le zunanji videz človeka in najbolj izstopajoče lastnosti osebka…ali ima okoli vratu križ, mogoče poročni prstan, piercing, tattoo, irokezo na glavi…? Redko kdaj ali skoraj nikoli se ne zazremo sočloveku v oči, v njegovo dušo, v njegov notranji jaz…tam se skriva povsem drugačen svet…
”Ko smo mala in odvisna bitja imamo ideale, ki živijo v popolnem svetu, vse lepo in prav…vzgajajo nas v dobre, poštene, ambiciozne ljudi…a vendar se nekje zalomi? Kje? V svetu kjer začnemo odraščati in misliti s svojo glavo! Biti mala, pridna princeska je v otroštvu dobrodošla in občudovana, vendar v realnem svetu, v svetu odraslih je poteptana, ob prvi priložnosti ji vzamejo krono in jo zalučajo v kup gnoja…kajti princeske ne preživijo, so šibke in neženstvene, reve ki lepo zgledajo in nič ne mislijo! In kaj jaz vem o tem? Veliko! Bila mala princeska…uničena…preživela… odrasla v močno žensko, ki zna preživeti sama, sama v tej divjini… kot volkulja branim svoj teritorij, svojo lastnino, branim sebe…v meni se je rodila divja ženska!!”
Poglej človeku v dušo, tam se skriva velik zaklad…skrivnosti…tam se skriva pravi jaz in pravi ti…oči veliko govorijo, želijo si biti slišane, zunanjost je zavajujoča, gobec lažnjiv… Ko naslednjič vidiš človeka…mu poglej v oči…poglej mu v dušo!