...

Buljiti v prazen list papirja zna biti zelo ”zabavno”! Predvsem ko ti na štriku v glavi visi 1000 besed ki jih je težko zapisati!

Naveličan je svinčnik pisati o čustvih. Rada bi pisala o lepotah življenja, o rožicah ki lepo cvetijo in dišijo na travniku in jaz se svobodna, lahkotna s svojimi odvečnimi kilami poskakujem med njimi! Žal pa pri meni rože crknejo še preden zaživijo, sem prava nočna mora lepotam življenja! Lahko bi bilo še huje, mi pravijo, si pripovedujem a vendar ne morem oprostiti življenju za vse dane limone! Z njimi lahko nahranim že celo Afriko! Očitno mi je bilo otroštvo preveč lepo in me starši preveč obožujejo, zato me je življenje okužilo s sindromom mehiških nadaljevank! Vem da nisem edina…edina z zlomljenim srcem na prafaktorje. Z občutkom da sem ujeta med štiri stene brez izhoda v sili! Ponižana, utrujena od žalosti, porazov in solz! VEM, da nisem edina! A to me ne tolaži. Žalosti me, ker nihče si ne zasluži prehoditi to pot polno trpljenja in neštetih ovir!

…končno razumem kaj pomeni ”Love hurts” in ti dve besedi ne bi nikoli smeli biti pisani in izgovorjeni skupaj!!!!